Intervju s slovenskimi odbojkarskimi reprezentanti Janijem Kovačičem, Klemnom Šenom in Janžem Kržičem. Spoznajte naše odbojkarje še izven parketa.
Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je znova pred pomembnimi obračuni v okviru Lige narodov (VNL), kjer bodo pred domačimi navijači v ljubljanskih Stožicah lovili nove vrhunske rezultate. Pred pričetkom Lige narodov smo z njimi spregovorili par besed o odbojki ter kako jih je le-ta izoblikovala v vrhunske športnike, ki nas danes navdušujejo s svojimi predstavami. Beseda je tekla tudi o opremi, ki jim pomaga do najboljših predstav. Kot zadovoljni uporabniki Mizuno obutve so z nami delili svoje izkušnje in razloge, zakaj zaupajo supergam, ki jih spremljajo na treningih in tekmah.
Hvala, ker ste si vzeli čas, vemo da so vaši urniki močno natrpani z obveznostmi.
Pa začnimo kar s tem, kako ste med vsemi športi izbrali odbojko?
Janž: V osnovni šoli, mislim da v tretjem razredu, mi je razredničarka, katere sin je igral odbojko, njen mož pa je bil trener, rekla, da bi moral poskusiti odbojko, ker sem bil že takrat precej visok. Takoj mi je postalo všeč.
Jani: Sem iz Kanala ob Soči, kjer je odbojka najbolj popularen in skoraj edini šport, s katerim se lahko profesionalno ukvarjaš. Nisem imel veliko izbire, odločil sem se za odbojko in mi je takoj prirasla k srcu.
Klemen: Najprej sem igral košarko, potem pa sem med pavzami v dvorani začel gledati odbojkarsko igrišče in se mi je odbojka preprosto “zaluštala”. Preizkusil sem jo in vztrajam še danes.
Kaj vam je bilo na poti do profesionalnega nivoja najtežje?
Jani: Najtežji je prehod iz mladinskih selekcij v člansko raven. V kadetski in mladinski kategoriji si lahko med najboljšimi v državi, potem pa prideš v člansko ekipo in doživiš realnost – vsi so zelo dobri. Nisi več “najboljši”, okoli tebe so igralci, ki so lahko boljši od tebe. Mislim, da je to podobno v vseh športih.
Janž: Se strinjam. Adaptacija iz nižjih selekcij na najvišjo raven je velik izziv. Za nas je bil ta preskok precej hiter in zato naporen.
Katere lastnosti pomagajo na poti do profesionalne odbojke?
Klemen: Spretnost z žogo. Pri odbojki moraš biti zelo natančen, gre za izredno hiter šport. Mislim, da smo odbojkarji spretni tudi pri drugih igrah z žogo.
Jani: Ja res je. Velikokrat smo za ogrevanje tudi igrali nogomet.
Kakšno ogrevanje pa vam je najljubše?
Janž: “Crazy ball” je najboljši. Gre za igro brez skokov, kjer sta hkrati v igri dve žogi. Obe moraš zaključiti, da dobiš točko. Lahko traja pet minut ali pa se zavleče tudi na pol ure.
Klemen: Tako se dobro ogrejemo, hkrati pa je zabavno. Klasičnega ogrevanja imamo včasih že dovolj, če si predstavljate, da se že 10 let ali več isto ogrevamo.
Jani: V reprezentanci trenutno kar pogrešamo takšno sproščenost.
Kako se reprezentančni treningi razlikujejo od klubskih?
Jani: V reprezentanci smo večinoma isti fantje že 10–15 let. Vsako leto pride kakšen nov igralec, kakšen starejši pa zaključi pot. Večji izziv je, ko pride nov trener z novo taktiko – temu se mora prilagoditi celotna ekipa. Drugače pa se zelo dobro poznamo in vemo, kako funkcioniramo.
Kaj menite, da je bolj pomembno talent ali trdo delo?
Jani: Trdo delo je pomembnejše – predvsem čas, ki ga preživiš z žogo. Kot mlad sem bil ves čas z žogo v roki, ne samo z odbojkarsko, ampak tudi z nogometno in košarkarsko. Tako se naučiš, kako se žoga odbija in razviješ občutek za igro. Če nimaš neke želje že v mladosti biti veliko z žogo, potem težko prideš na profesionalni nivo. Potem pa so sigurno najbolj uspešni tisti, ki najbolj trdo delajo”
Se pravi talent je super ampak trdo delo prevladuje?
Jani: Če ne delaš trdo, hitro nazaduješ.
Janž: Ja, se strinjam.
Se je odbojka v zadnjih 15 letih spremenila?
Jani: Ja, predvsem je postala hitrejša. Najbolj se to vidi pri servisu. Danes vsi servirajo tako močno, da sta servis in sprejem pogosto ključna dejavnika za zmago.
Janž: V članski odbojki je res hitrost igre vedno večja, pa vse več je tehničnih variacij in taktik tudi pri servisu, ni vse samo moč.
Ali imate že vnaprej pripravljeno taktiko pri servisu?
Klemen: Pred tekmo imamo ponavadi video analize, da se pripravimo, na koga serviramo, potem pa se odloči vsak igralec zase. Imamo različne tipe servisov, malo je taktika, malo občutek.
Kaj bi danes svetovali sebi pri petnajstih letih?
Klemen: Delaj še bolj zavzeto in odbojki posveti čim več časa.
Janž: Ne boj se napak. Napake so del življenja in iz njih se največ naučiš.
Jani: Strinjam se z obema.
Ali čutite pred večjimi, pomembnejšimi tekmami kaj večji pritisk, notranji ali s strani medijev?
Jani: Pritiska medijev nikoli nisem jemal preveč resno. Vedno sem se osredotočal nase in na svojo igro. Če čutim pritisk, se poskusim umiriti, počivati in se osredotočiti na stvari, na katere lahko vplivam.
Klemen: Se mi zdi da je pri mlajših igralcih pritisk v Ligi prvakov zagotovo večji kot v državnem prvenstvu.
Janž: Včasih tudi, odvisno od tekme.
Imate kakšne posebne tehnike za sproščanje?
Jani: Imam posnetke psihologa, ki mi jih je dal Tine Urnaut, ki jih poslušam, kadar je pritisk velik. Pomagajo mi uravnotežiti občutke. Po drugi strani pa mora biti nekaj pritiska prisotnega, saj prinese adrenalin in pogosto tudi boljšo igro.
Klemen: Pred tekmo rad poslušam glasbo. Imam poseben seznam predvajanja, ki mi pomaga, da se sprostim in osredotočim.
Janž: Imam iste posnetke kot Jani J – vaje sproščanja in vizualizacijo. Letos smo na primer imeli zelo naporno tekmo v ACH-ju proti Romunom, ki je odločala o tem, ali bomo igrali v Ligi prvakov ali ne. Za nas je bila res zelo pomembna. Prvo tekmo smo namreč izgubili, zato smo morali drugo tekmo dobiti 3:1. Takrat smo si vsi med seboj naredili pritisk. Tekma je bila res čustvena, tako za nas kot za trenerja. Bilo je lepo igrati v polnem Tivoliju, še posebej zato, ker smo potem na koncu zmagali. Je pa Tine takrat zelo pomagal. V tretjem setu je vstopil v igro in prinesel drugačno energijo ter samozavest.
Pri starejših igralcih torej do izraza res pridejo izkušnje. Kaj pa bi rekli, da je prednost mlajših igralcev?
Jani: Imajo več energije. Od njih se to tudi pričakuje. Pa tudi fizično so pogosto bolje pripravljeni kot igralci proti koncu kariere.
Kakšen nasvet bi dali mladim igralcem?
Jani: Naučiti se morajo sprejemati poraze – iz njih se največ naučiš. Poraz ni nekaj slabega, ampak del razvoja.
Klemen: Naj uživajo v odbojki. Če v igri uživaš, te bo to pripeljalo do uspeha.
Janž: Na treninge moraš hoditi z veseljem. Če ti šport ni v veselje, poišči drugo aktivnost. Če želiš postati profesionalec, pa se moraš naučiti tudi čemu odpovedati. Ko si mlad, želiš iti na kakšno zabavo, rojstni dan, pa imaš naslednji dan tekmo. Takrat moraš vedeti, kaj je tvoja prioriteta.
Kaj vam je odbojka dala izven igrišča?
Janž: Prijateljstva, samozavest in odločnost. Zaradi odbojke sem se preselil v Maribor in se naučil kuhati in prati, tega prej nisem delal.
Klemen: Delovne navade in zavedanje, kako dragocen je čas z družino.
Jani: Veliko discipline, samostojnosti in življenjskih izkušenj. Tako kot je rekel Janž, če je prej za vsa gospodnijska opravila poskrbela mama, sem sem se to moral naučiti delati sam. Zaradi odbojke sem prepotoval tudi velik del sveta.
Radi potujete na gostovanja in raziskujete nove kraje?
Jani: Časa za raziskovanje krajev, kjer igramo, je v resnici malo. Trenerji želijo, da prosti čas namenimo počitku. Čeprav dosti potujemo, je malo dnevov, ko si gremo kaj ogledat ali kaj dobrega pojest. To naredimo ponavadi po zadnji tekmi, če se še takoj ne vračamo domov. Kljub temu pa smo zaradi odbojke videli veliko sveta.
Kje najraje gostujete?
Jani: Na Japonskem. Vse je tako čisto, hrana odlična in izbira elektronike neverjetna.
Janž: Tudi meni je Japonska zelo všeč. Rad imam tudi Turčijo, sploh v Antalyji je fino, kjer je plaža zelo blizu.
Klemen: Za zdaj mi je najbolj pri srcu Turčija.
Kako je igrati za Slovenijo?
Jani: Vedno mi je bilo v ponos igrati za Slovenijo. To je bil moj cilj že od mladih let. Včasih so nas po svetu malo podcenjevali, v zadnjih letih se je to spremenilo. V odbojki je problem, ker nimamo pravega počitka. Iz kluba greš takoj v reperezentacno in nazaj v klub. Vsako leto je eno večje tekmovanje, kar je zelo naporno. V drugih športih ni tako.
Janž: Evropska in svetovna potem kar izgubijo čar, če so vsako leto na urniku.
Klemen: Ja res je, svetovni prvak si lahko na vsaki dve leti.
Imate po tekmah kakšne rituale?
Jani: Če zmagamo kakšno zelo pomembno tekmo, potem kaj proslavimo.
Janž: Radi pojemo nekaj mastnega, recimo pico, hamburger ali burek.
Klemen: Ja, dobra hrana je najboljša nagrada po tekmi.
Kaj najbolj cenite pri soigralcih?
Janž: Pomembno mi je, da čutim, da mi soigralci zaupajo. To mi daje dodatno samozavest.
Klemen: Pomembno je, da smo prijatelji tudi izven igrišča. Starejši igralci so nas mlajše v reprezentanco zelo lepo sprejeli, res se dobro razumemo.
Jani: Ja, res je, nihče ne izstopa nad ekipo. Vsi smo enakovredni in to je ena naših največjih prednosti.
Da ne pozabimo še zadnje točke. Kako pomembna je obutev pri odbojki in zakaj vas je Mizuno prepričal?
Janž: Pri odbojki, kjer je veliko skokov, hitrih sprememb smeri ter gibanja levo in desno, je zelo pomembno, da imaš v obutvi dober občutek. Meni je pri Mizuno copatih všeč predvsem to, da imajo mehak in udoben podplat, hkrati pa niso težki. Stopalo lepo oprimejo, zato mi noga v copatu ne »pleše«. Preizkusil sem že veliko različnih znamk, vendar mi Mizuno enostavno najbolj ustreza.
Klemen: Mizuno Neo Jump so zaenkrat najboljši čevlji, kar sem jih imel. Z njimi imaš res občutek, kot da moraš skočiti, prisilijo te k temu. Dajo ti neko dodatno eksplozivnost, ampak to je nekaj, kar moraš preizkusiti sam, nihče mi ne verjame na besedo. Ker imajo tako visok podplat, sem pričakoval, da ne bodo dovolj stabilni, vendar sem se motil. So zelo stabilni, hkrati pa izjemno udobni. Odlično se obnesejo tudi pri pristankih, ki pri odbojki skoraj nikoli niso idealni in redko pristaneš lepo na obeh nogah. Prav zaradi teh ponavljajočih se obremenitev pogosto trpijo naši sklepi, predvsem kolena. Osebno pa lahko rečem, da odkar nosim Mizunke, s koleni nimam težav.
Jani: Strinjam se s Klemnom. Tudi sam uporabljam Neo Jump in so med najboljšimi čevlji, kar sem jih imel. Pri Mizunu mi je še posebej všeč to, da jih lahko brez težav obujem že prvi dan – ni tistega neprijetnega občutka, da jih moram sredi treninga zamenjati, ker me kje tiščijo ali ker se morajo najprej »uležati«. Že od prvega treninga so kot uliti.
Za vsakim vrhunskim nastopom stojijo ure treningov, prava miselnost in oprema, ki športniku omogoča, da da od sebe maksimum. Prav zato ni presenetljivo, da slovenski reprezentanti zaupajo Mizuno odbojkarski obutvi, ki jih spremlja na poti do novih uspehov.
Če vas zanima, kaj odlikuje vrhunske odbojkarske copate in zakaj so izbira številnih profesionalnih igralcev po svetu, vabljeni k branju ostalih prispevkov na našem BLOGU.