»Bolje biti zadnji v mestu, kot prvi na vasi«

Timotej Bečan je že več let številka ena slovenskega gorskega teka. Aprila letos je v Ajdovščini ponovno postal državni prvak v disciplini »gor«, avgusta pa je že petič osvojil naslov državnega prvaka še v disciplini »gor/dol«. Vmes je odlično nastopal na evropskem prvenstvu v gorskih in trail tekih v Franciji ter nanizal nekaj zavidljivih uvrstitev na mednarodnih tekmah v tujini.

28-letni rekorder vzpona na Triglav in Šmarno goro je nasmejan in preprost, predvsem pa se zdi, da je vedno poln energije. Z dobro organizacijo uspešno krmari med službenimi obveznostmi, družinskimi radostmi, domačimi opravili in seveda vrhunskim treningom gorskega teka. Ujeli smo ga na Sv. Jakobu nad Katarino, kjer nam je med drugim zaupal, kako izgledajo njegovi treningi in kateri so njegovi najljubši tekaški copati.

1. Kot osnovnošolec ste trenirali košarko, kdaj pa ste se navdušili nad tekom oziroma kako to, da ste vzljubili gorski tek?

Tekel sem že od nekdaj rad in tako predvsem čez poletje nabiral kondicijo za novo košarkarsko sezono. Takrat se mi je zdelo, da sicer tečem veliko, ampak verjetno je bilo to kakih 30 % današnjega volumna. Vmes sem šel tudi na kakšno tekmo in mi je kar šlo, glede na to, da sem bil košarkar.

Po zaključku kariere sem le nadaljeval s tekom in treniral vse več, z nastopi na več tekmah pa sem sčasoma ugotovil, da sem morda lahko v tem športu uspešen. Prav gorski tek pa me je pritegnil že zaradi okolja, kjer sem živel, saj mi je bilo ljubše teči na kakšen hrib, kot pa po ravnem asfaltu “brez pravega cilja”.

2. Na svoji spletni strani ste med drugim zapisali, da uživate v treningu gorskega teka. Torej, raje trenirate kot tekmujete?

Oboje. Brez prvega ni drugega, zato moraš tudi rad trenirati. Osebno besedo “trening” pojmujem kot izvajanje nekih razdalj ali časovnih intervalov v določenem tempu oziroma intenzivnosti, pri čemer si vse natančno beležimo. Pri meni je to recimo maksimalno dvakrat tedensko. Vse ostale dni jaz le “tečem”, ne “treniram”. Tekma pa je kot nekakšen test v šoli – če si pripravljen, potem uživaš.

3. Na tekmah svetovnega pokala v gorskih tekih se redno uvrščate med deseterico, ste član slovenske reprezentance v gorskih tekih, udeleženec evropskih in svetovnih prvenstev, večkratni državni prvak, najhitreje ste pritekli na Triglav, v lasti pa imate tudi rekord Šmarne gore … Na katerega izmed dosežkov ste najbolj ponosni?

Zame velja rek “bolje zadnji v mestu, kot prvi na vasi”. Rad imam močno konkurenco, saj je ravno to čar tekme, zato mi več pomenijo rezultati na tekmah, kamor pridejo najboljši tekači. Le enega dosežka, na katerega bi bil najbolj ponosen, pravzaprav nimam, vedno pa rad poudarim, da sem vesel vsake tekme, za katero vem, da sem se nanjo maksimalno dobro pripravil, poleg tega pa jo odtekel taktično pravilno. V tem primeru sem v sebi najbolj zadovoljen.

4. Katera je vaša najljubša tekma in katero bi priporočili rekreativnim tekačem, ki raje kot po asfaltu tečejo po stezicah?

Verjetno sem pristranski, saj gre za moj domač hrib, ampak zame je to Tek na Šmarno goro. Večini se danes dopadejo t. i. “traili”, meni je pa ta format prireditev preveč skomercializiran in menim, da ne sodi v gorski svet. Poleg tega se večina danes meri glede na razdalje, torej kdo preteče več, kar po mojem mnenju ni ravno najbolje. Seveda pa obstajajo izjeme.

5. Nekajkrat na leto vas opazimo tudi na kakšni bolj ravninski 21 km dolgi preizkušnji. Kaj pa maraton? Si ga želite kdaj preteči, ali to ni vaša disciplina?

Polmaraton sem sposoben odteči, za maraton bo pa moralo preteči še kar nekaj vode. Sam vedno gledam na to, da je tekma primerna mojim sposobnostim. Seveda bi lahko, če bi me kdo izzval, maraton pretekel tudi sredi noči, a ne v tempu, ki bi bil za moje okvirje primeren. Sigurno se bom kdaj lotil tudi te razdalje, vendar dokler bom tekmoval v gorskem teku, zagotovo ne.

6. Kako izgleda vaš običajni teden treninga, koliko km navadno odtečete in koliko višincev se ob tem nabere?

Moji tedni so lahko zelo različni. Osnovna aktivnost je tek, čemur poleti dodam kolesarjenje, pozimi pa turno smučanje in trenažer. Trening zaradi tega štejem bolj v urah, kot pa zgolj v kilometrih in višincih.

Za primerjavo, pogosto delam trening z desetimi in 45 sekund dolgimi intervali po hudi strmini, za kar porabim skupaj z ogrevanjem skoraj eno uro, naredim pa komaj 4 kilometre. Po takšnem treningu sem še dva dni kar utrujen. Po drugi strani pa lahko grem na iztek za isto časovno obdobje in pri tem naredim recimo 12 kilometrov.

Moj teden ima tako običajno okoli 15 ur treninga. Poleti malo več, saj so razmere bolj ugodne, pozimi pa malo manj. V to seveda ne štejem kakšnega “treninga” s starejšim sinom, ki me vedno, ko smo na igrišču, povabi, da odtečeva kak krog, pri čemer jasno zmaga on.

7. Kot diplomirani kineziolog ste verjetno sam svoj trener, ali se motim?

Drži. Trening si snujem sam. Imam dovolj širine, da si lahko to privoščim. Beležim si tudi določene podatke s treningov, tako da imam analizo. Marsikateri koncept sem preizkusil na sebi, saj mi je vselej zanimivo testirati različne pristope. Tisto, kar je delovalo, skušam prenesti tudi na druge, katerim pišem plan treninga.

8. Si želite, da bi na treningih večkrat imeli družbo oziroma konkurenco?

Zadnje leto na fakulteti sem pogosto treniral s kolegi, kar mi je bilo zelo všeč, obenem pa sem lepo napredoval, sedaj pa za kaj takega preprosto ni več časa oziroma so prioritete druge.

9. Kako ste nasploh zadovoljni s priljubljenostjo gorskega teka pri nas? Bi si želeli več podpore in izpostavljenosti?

Z mislijo na to se sploh ne ukvarjam. V zadnjih letih je v ospredje prišel trail, kjer se podirajo vsi dosedanji rekordi z vidika udeležbe, medijske pokritosti, govora med ljudmi … Seveda vse to posredno omogoča tudi boljše razmere za nas tekmovalce, saj postane šport tudi bolj zanimiv z vidika sponzorjev.

Gorski tek je danes nekako enačen s trailom, pa čeprav neke bazične razlike so. Veliko organizatorjev je prekonstruiralo svoje gorske teke v “traile”. Edina stvar pri vsem tem, ki mi ni všeč, je ta, da se preferira razdaljo, ne res nekega vrhunskega dosežka na malo krajši razdalji, ki pa je še vedno dolga. Velikokrat dam za primerjavo, da je gorski tek kot nekakšna stadionska atletika v naravi, traili pa kot množični maratoni v največjih mestih.

10. Koliko pozornosti med treningom in pred tekmami posvečate prehrani?

Odkar imava Elija sem vmesna postaja med mizo in “kanto” za smeti. Res se trudim, da praktično ne zavržemo nobene hrane. Sedaj z Emanuelom je ta vloga še večja, pri tretjem otroku pa mogoče niti več svojih porcij ne bom imel, saj bom pojedel le še tisto, kar bo ostalo od drugih. Malo za šalo, malo za res, vse to pa dovolj nazorno pove, koliko se sedaj poglabljam v prehrano. Včasih sem se bistveno bolj. Edino, na kar res pazimo doma, je to, da skušamo jesti čim bolj domačo in raznovrstno hrano, ki jo tudi pripravimo sami. Jaz imam raje preprosto “kmečko” kosilo, kot pa jedi v restavracijah.

Imam kar nekaj znanja o prehrani, kar bi lahko vnovčil in kompliciral glede nje, vendar se mi v prvi vrsti zdi bolj pomembno to, da s hrano ravnamo preudarno in spoštljivo. Dandanes se s prehrano preveč komplicira na splošno in v njej je preveč “kemije”.

11. Za tekača je seveda pomembna tudi oprema, predvsem obutev. Približno koliko parov tekaških copat se najde pri Bečanovih?

Glede obutve je pri nas narobe svet, saj ima “ata” Bečan več parov čevljev, kot pa “mama” Bečan. Štel jih nisem nikoli, imam pa res ogromno čevljev. Tiste, ki niso več primerni za tek, imam recimo za delo doma ali na kmetiji. Le tisti res strgani romajo v koš, tako da vse ponosim do konca.

12. Mi zaupate, kateri so vaši najljubši copati za:

Vsakodnevni tek – Mizuno Wave Rider

Gorski tek (tekme) – Merrell Skyfire 2

Cestni tek (tekme) – Mizuno Wave Rebbelion Pro 2

Družinski pohod – Merrell Agility Peak 5

13. Kaj vam je pri izbiri obutve najbolj pomembno, na kaj ste pozorni?

Copati se morajo prilegati stopalu in mu nuditi zadostno podporo. Poleg tega morajo biti med tekom stabilni. Po mojem mnenju danes večina proizvajalcev izdeluje copate s preveč blaženja, kar vodi v nestabilnost. Občutek na začetku je sicer dober, vendar to prekrije oziroma dovoli preveč napak v tehniki teka, kar dolgoročno ni dobro. Seveda to velja za “trening” copate, medtem ko je recimo za krajše tekme vsaj meni pomembna maksimalna odzivnost in nizka teža. To pomeni, da je copat kar najbolj minimalističen.

14. Z ženo Jasmino, prav tako odlično tekačico, imate dva sinova, kmalu pa se vaši družini pridruži še peti član oziroma članica. Kako usklajujete službo, družinske radosti in trening?

Ja, ne bom lagal, da je to enostavno. Imam razumljivo ženo, ki sprejema, da je šport velika vrednota v mojem življenju. Nenazadnje me je takšnega spoznala in tudi jaz njo. Jasmina se je z vlogo mame v precejšnji meri odrekla svojemu športnemu udejstvovanju, jaz pa na tej poti še vztrajam in si želim, da bi nekaj časa tako tudi še ostalo.

Rešuje me sposobnost, da sem zelo uspešen pri razporejanju svojega časa. Veliko procesov pri delu za službo in še drugih reči, ki jih počnem poleg, sem bil primoran kar najbolj optimizirati. Recimo sedaj lahko veliko dela opravim kar na telefonu, niti ne potrebujem nujno računalnika stalno pri sebi, kar mi omogoča večjo fleksibilnost. Na koncu imamo vsi 24 ur časa na dan, ki jih je pač treba racionalno izkoristiti. Moj organizem potrebuje v povprečju 6 ur in pol spanja, da normalno funkcionira, preostali čas pa skušam porabiti kar najbolj racionalno.

Najbolj produktiven glede dela sem zjutraj, zato tudi za vikend vstajam že nekaj čez 5. uro, tako da do našega skupnega zajtrka že marsikaj postorim za službo oziroma druge dejavnosti, ki jih opravljam poleg, naredim pa še jutranji trening.

15. Ali katerega izmed sinov že veseli tek, ali jima je to za zdaj še preveč dolgočasen šport?

Elija velikokrat izrazi željo, da tekmujeva na 200-metrskem krogu na igrišču, kot tudi na kakšnem odseku med vzponom na Šmarno goro. To je popolnoma njegova želja, tako da je dejansko pristna, ne kakorkoli vsiljena. Emanuel je ravno poleti shodil in ko naju vidi, mora tudi Jasmina teči za njim, saj nama sledi s svojimi majhnimi koraki.

16. Kako ste sicer zadovoljni z letošnjo sezono in kakšni izzivi vas še čakajo do konca leta?

Letošnja sezona je definitivno boljša od lanske. Osnova za delo je zdravje in odsotnost poškodb, nenazadnje pa tudi cilj. Telo je pametno in takoj javi, ko nekaj ni vredu. Sezono lahko ocenim za povsem povprečno, saj do sedaj še noben rezultat ni “štrlel” ven. Lahko sem zadovoljen, ne pa recimo navdušen. Glede teka sem precej perfekcionist, zato čakam na obdobje, ko se mi bo večina faktorjev, ki vplivajo na rezultat, poklopila v pozitivnem smislu in bom lahko znova dosegel kak res vrhunski rezultat.

V sebi sem prepričan, da sem sposoben več. Sem tudi potrpežljiv, zato bom vztrajal in čakal. Preostanek sezone je še v oblakih, saj z Jasmino ne veva oziroma si še ne predstavljava, kako bomo funkcionirali s še enim dojenčkom, seveda pa si želim odteči še nekaj tekem – Hochfelln Berglauf (Nemčija), domači tekmi na Šmarni gori, Ljubljanski (pol)maraton ter zaključek svetovnega pokala v Chiavenni (Italija), kjer bosta vertikal in trail.