Roman Kejžar, nekdanji vrhunski maratonec zdaj pa tekaški trener, je zagotovo eden najboljših poznavalcev (maratonskega) teka pri nas. S še vedno aktualnim državnim rekorderjem v maratonu smo se pogovarjali o razvoju tekaških copat, o prednostih, ki so jih prinesle karbonke, zaupal pa nam je tudi kar nekaj koristnih nasvetov, ki vam utegnejo priti prav, ko boste izbirali svojo naslednjo tekaško obutev.
Ljudje niso od nekdaj tekli v tekaških čevljih, pa so kljub temu tekli. Se vam zdi, da danes preveč kompliciramo glede obutve?
Danes lahko kompliciramo, ker imamo veliko izbiro copat. Včasih sta bili na voljo dve znamki in dva različna modela. V nekdanji Jugoslaviji se niti ni dobilo copat najboljših blagovnih znamk. Ko smo potem začeli hodit na tekme v tujino, smo tam dobili oziroma kupili malo bolj kvalitetne copate, ki pa so bile precej drage. Cene so bile pravzaprav podobne kot danes. Dobri tekaški čevlji že takrat niso bili poceni.
V kakšnih copatih ste tekli vi na začetku kariere?
Imel sem kar veliko sreče, da sem zelo hitro na začetku kariere prišel v stik z Mizunom, se sploh ne spomnim, kako točno je prišlo do tega. Vedel sem, da je Mizuno v tistem obdobju pred letom 1990 imel še smučarsko opremo, ko pa se je pri nas počasi začel razvijati tudi tek, so predstavili tudi tekaške copate. Po enem večjem tekmovalnem uspehu sem iskal sponzorja in tako sem pristal pri Mizunu, v mojih življenjskih copatih. Na voljo ni bilo še toliko copat, kot sem jih potreboval, zato sem nekaj vmesnih let tekel tudi s čevlji kakšne druge znamke. Ampak večino svoje kariere sem pretekel v “mizunkah”. Lahko rečem, da je to uspešna maratonska zgodba, ker še vedno z znamko zelo lepo sodelujem.
Kaj vas pri Mizunu najbolj prepriča?
Poleg tega, da mi copat enostavno paše na nogo, me je zagotovo prepričalo to, da so pri Mizunu od nekdaj največji poudarek dali na razvoj in kakovost. Vedno so želeli imeti vrhunski copat.
10 let nazaj bi marsikdo kupil Mizuno copate, ker se je v njih dobro počutil, ampak se je zaradi izgleda raje odločil za drugo znamko.
Ni jim bila toliko pomembna barva oziroma vizualni izgled kot pa kakovost in funkcionalnost. Pri tem so zagotovo še vedno eni najboljših na svetu, veliko namreč vlagajo v razvoj – pa naj bo to pri copatih za tek, dvorano, ali pa nogomet. So pa v zadnjih letih naredili velik korak naprej tudi pri izgledu.
Kakšni so bili včasih copati?
Včasih copati niso bili tako blaženi. Sploh pri tekmovalnih copatih je zdaj astronomska razlika že po videzu. Tekmovalni copati iz mojih časov so imeli tanek podplat in minimalno blaženja, to je pomenilo, da je copat hiter.
S takratnim copati smo prišli do izraza tisti tekači, ki smo znali teči na odriv in smo imeli elastično moč. Tudi če imaš te prednosti, pa ti jih pri novodobnih tekmovalnih copatih ubistvu ni treba uporabljati, saj ne pridejo do izraza. Tisti, ki bolj tečejo na frekvenco, jim ti novejši copati olajšajo tek. Za ene so torej dobra pridobitev, za druge malo manj.
So bili pa včasih Mizuno copati bistveno bolje narejeni kot danes, copate smo brez težav imeli po 10 let. Čeprav so izgubili funkcijo blaženja, se skorajda niso uničili.
Dejstvo je, da so bili takratni materiali boljši, s tem pa seveda tudi malo težji. Z nadaljnjim razvojem tekaških copat pa je šlo vse v smeri lažjih materialov, kar posledično pomeni, da ne zdržijo več toliko časa.
Mizuno je čevlje razvijal v smeri udobnosti in hkrati tudi stabilnosti, kar nekateri pozabljajo, pri Mizunu pač ne. Prav z Mizuno valno ploščo, ki skrbi za stabilno amortizacijo, so povezali ti dve obe komponenti. Stabilna amortizacija pomeni, da ko mi tečemo, čevelj blaži, ta plošča pa čevlju omogoča še stabilnost. To je res ena izmed glavnih prednosti Mizuna pred ostalimi znamkami.
Zdaj so v trendu copati s karbonsko ploščo, ki pa, če sva iskrena, niso najbolj udobni in pravzaprav tudi niso za vsakogar. Kdo jih po vašem mnenju potrebuje?
Res je, s temi copati je še najtežje stati pri miru, ko z njimi tečeš, nekako gre. Ko je Nike začel s to karbonsko zgodbo, je bil korak ali dva pred konkurenco. Ti prvi Nike modeli so bili bistveno bolj namenjeni vrhunskim tekačem, ki so lahko vseskozi tekli po prstih, saj je bil karbon dodan prav v sprednji del copata. Mizunov razvoj karbonskih copat pa bazira bolj na karbonski podpori na srednjem delu stopala. Vemo, da ko si na maratonu malo utrujen, se malo “usedeš”, in takrat ti copati, ki delujejo samo v sprednjem delu, ne pomagajo.
Pri Mizunu so torej poskrbeli tudi za rekreativce oziroma za tekače, ki malo omagajo na maratonu. Tudi ko se to zgodi in tekaški korak ni več tako svež, ti Mizunov copat še vedno zelo pomaga, saj nudi podporo stopalnega loka in dodatni odriv.
Karbonski copat, kot je Mizunov, je bistveno bolj primeren tudi za vse tiste tekače, ki tečejo bolj na celo stopalo, zato ga ima brez težav lahko vsak rekreativec.
Težko pa rekreativcem priporočam tiste copate, ki imajo karbon le v sprednjem delu. Vemo namreč, da rekreativci ne morejo celega maratona preteči po prstih, zato jim tovrstni karbonski copati potem ne pomagajo, lahko pride celo do nasprotnega učinka.
Bi takšne copate priporočali samo za tekme?
Razvoj copat gre v dve smeri. Na eni strani imamo izjemno hitre karbonske tekmovalne copate, na drugi pa je karbon vse bolj in bolj prisoten tudi v copatih za trening. V tem primeru ne pomaga toliko kot pri tekmovalnih copatih, še vedno pa prispeva k blaženju, kar posledično pomeni, da lahko v takšnih copatih na treningu naredimo bistveno več kilometrov, noge pa so manj utrujene. Vemo, da se pri udarcih poškodujejo mišična vlakna. In če je poškodovanih preveč vlaken, telo potrebuje več časa za regeneracijo.
Ali podpirate tovrsten razvoj, ali menite, da gre za preveliko tehnološko pomoč?
Ja, po eni strani lahko govorimo o tehnološkem dopingu, ki so ga odobrili. Zato seveda težko primerjamo sedanje rezultate s tistimi iz mojih časov. Rekordi se podirajo eden za drugim …
Kljub temu menim, da se vse razvija in normalno je, da s tem tudi tekaški copati, to je treba sprejeti. S temi copati atleti lahko trenirajo več, kot smo lahko mi z navadnimi. Seveda pa še vedno brez treninga in dobrih tekaških genov ne gre, samo s copati ne boš dosegel rekordov.
Mizuno je pred kratkim predstavil prenovljen model karbonskih tekaških copat Rebellion Pro 2. Ste jih že preizkusil?
Obul sem jih v dnevni sobi in prvi občutek je odličen. Gre za vrhunski tekmovalni tekaški copat, ki je namenjen predvsem tekačem, ki si želijo izredno hiter, lahek in odziven nevtralni copat.
Vgrajeno ima karbonsko Mizuno Wave ploščo, ki skrbi za stabilnost in odzivnost copata na sprednjem in srednjem delu stopala, kar res pripomore k hitrosti. V zgornjem delu je brezšiven, zato nudi odličen oprijem stopala.
Kot sem že omenjal, je najtežje s temi copati stati pri miru. Nad copati sem navdušen. Preizkus na hitrih distancah je odličen. Hitreje kot tečeš, copat bolj pomaga. Ima odlično oporo in odriv oziroma katapult na srednjem delu stopala, tako da s tem prihranimo veliko energije, katera je seveda potrebna v zadnjih delih teka na tekmovanjih. Priporočam jih tudi za treninge, predvsem daljše teke, kajti noge s temi copati so bistveno manj utrujene. Predlagam, da jih preizkusite, ne bo vam žal.
Koliko kilometrov je priporočljivo preteči v novih copatih, preden jih obujemo za na tekmo?
Copati so danes narejeni tako, da lahko s povsem novimi brez težav pretečemo mali marathon. Mizuno copati so res tako udobni in dobro blaženi okrog in okrog, da tekačem vedno rečem, da lahko povsem nove obujejo tudi za na tekmo, če ta seveda ni dolga več kot 21 km.
Za maraton pa je treba copat malo unositi in v njem preteči vsaj eno dolžino 30 km. Predvsem da vidimo, kako se copat po tolikih kilometrih obnaša. V trening maratona je vloženega preveč truda, da bi potem z novimi copati na tekmi vse pokvarili.
Po kolikih kilometrih je treba čevlje zamenjati?
Večina proizvajalcev trdi, da so copati primerni za 700 do 800 km, čeprav je seveda to odvisno od teže tekača. Tisti, ki ima 100 kg bo prej uničil copat kot nekdo, ki ima 60 kg. Kilometri najbolj vplivajo na ta blažilni del copata, ki je pri teku najbolj pomemben. No, z Mizuno copati sem v tekaški karieri naredil tudi od 1000 do 1500 km, pa ni bilo nobenega problema.
Druga zgodba pa so karbonski copati. Ti po 200 do 300 km že izgubijo svojo funkcijo. Še vedno seveda lahko v njih tečeš, ampak ni posebnega efekta. Za trening se jih torej še da uporabljati. Pri Mizunu pa opažam, da s tekmovalnimi karbonskimi copati tekač lahko naredi tudi do 600 km, pa še vedno zelo lepo delujejo in ohranjajo svojo funkcijo. Je pa dejstvo, da je treba karbonske copate menjati prej oziroma pogosteje.
Zakaj je dobro imeti več parov tekaških copat?
Tekaški čevelj se hitro oblikuje po naši nogi oziroma načinu našega teka. Če stopalo zvračamo navznoter oziroma navzven, se bo to odrazilo tudi na čevlju, zato hitro lahko pride do poškodb. Če pa copate menjamo in po možnosti uporabljamo tudi dva različna modela, pa to preprečimo. Seveda je zelo dobro, da imamo en čevelj za makadam, drugega za asfalt in morda še enega malo hitrejšega.
Kakšne trail čevlje ima Mizuno?
Zadnja leta je Mizuno tudi pri razvoju trail copat zelo napredoval. Model Rider je najbolj univerzalen model za cesto. Torej, če nekdo potrebuje za tek en copat, tako za tekme kot treninge, je to Rider. V trailu pa je tak model Daichi. Lahko ga imamo za treninge, ker pa je zelo lahek in odziven, se odlično obnese tudi na tekmah. Za težje tekače pa bi bil za razgiban teren pravilna izbira model Mujin, ki je bolj kompakten in ima več oprijema.
Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu novih tekaških copat?
Moj prvi nasvet je, da je čevelj vedno za en prst večji. Torej, če damo nogo čisto nazaj, moramo imeti spredaj 1 cm prostora, oziroma, če damo nogo čisto naprej, mora biti zadaj pri peti za prst prostora. To je osnova, saj pri teku, sploh pri daljših razdaljah, noga oteče in zato rabimo večji čevelj, da nam je udobno in da ne dobimo črtnih nohtov.
Pomembno je, da se v čevlju dobro počutimo, imeti mora dober oprijem petnega in nartnega dela, v sprednjem delu pa mora biti dovolj širok, da nam prstov ne stiska preveč skupaj. Če pride med tekom do mravljinčenja, to zagotovo ni dober znak. V tem primeru tek enostavno ne more biti užitek, kot naj bi bil.
Vsaka blagovna znamka ima potem še na določen način vgrajene zračne kanale v stopalnem delu, da čevelj bolj ali manj dobro diha. Če namreč pride do vlage v čevlju, zelo hitro dobimo žulje.
Pri nakupu copat je smiselno, da vemo tudi, ali smo pronator, torej da pri teku zvračamo stoaplo navznoter. V tem primeru je smiselno, da kupimo pronatorjem prilagojene copate, ki nogo med tekom lepo zravnajo in preprečijo nastanek poškodb. Mizuno ima za ta namen model Inspire, rekel bi, da je to brat od modela Rider, ki je namenjen nevtralnim tekačem. Wave Inspire se lahko brez težav uporablja tako za treninge kot tudi tekme, za težje pronatorje pa bi priporočal model Horizon.
Ali višja cena pomeni tudi boljši čevelj?
Dejstvo je, da so cene tekaških čevljev različnih blagovnih znamk precej podobne. Pomembno pa je, ali ti čevelj zdrži 400 km ali 800 km. Tu lahko veliko prihranimo. Zato vedno svetujem, da se kupi kvalitetno narejen čevelj, četudi je 10 evrov dražji od konkurence, pa bo na dolgi rok prinesel prihranek.
Kako moramo skrbeti za tekaške čevlje, da jih čim dlje ohranimo v dobrem stanju?
Ne priporočam pranja v pralnem stroju. Če so umazani, jih takoj po uporabi, ko so še malo mokri, s kakšno krtačko malo očistimo, nato pa naj se posušijo na sobni temperaturi. Lahko jih tudi za 10 minut namočimo v lavor, dodamo nekaj pralnega praška, nato pa jih speremo pod tekočo vodo.
Pomembno je, da jih ne sušimo na radiatorju, saj to lahko povzroči poškodbo vseh pen v notranjosti copata, ki posledično izgubijo svojo funkcijo.
Rad rečem, da moramo čevlje shranjevati tako kot zimske gume, nikakor ne v kurilnici, kjer je ponavadi pretoplo. Naj bodo na sobni temperaturi.
Več o aktualni ponudbi Mizuno obutve pa si lahko ogledate TUKAJ.